Portugalska pustolovščina - 1.dan: Vse poti vodijo v Porto

Vozni red

Tokrat sva se z Evo odločili raziskati Portugalsko. Vse skupaj se je začelo 3.45 v Ljubljani, od koder sva se z GoOpti-jem odpeljali do Bologne, od tu pa sva imeli let do Porta. Čas odhoda ni bil ravno sanjski, saj sva zaradi zgodnjega prihoda večji del dneva (7ur) preživeli na letališču. Ko je bil končno čas, da se vkrcava na letalo, so najprej Evo pregledali za droge (z nekakšnim lističem  so ji premazali roke, žepe, telefon itd.), potem pa je bilo še tako polno letalo, da sva morali dati svojo ročno prtljago spodaj v trup letala. Geniji so začeli prtljago preusmerjati že takoj na začetku vrste (dajati listke na naše kovčke), tisti v vrsti za nami pa so jo lepo nesli na letalo. Svoje predrage kovčke sva tako morali pustiti kar sredi piste, kjer jo je potem pobral ''uslužbenec''. Nekaj ljudi pred nama je hotelo svojo ''označeno'' prtljago kar nesti na letalo, ampak jih je stevard okregal, vzel kovčke in jih nesel dol. Sedeli sva v zadnji vrsti, ljudje hodijo gor s kovčki…in potem dva nista šla v prostor nad našimi glavami, tako da jih je stevardesa zabasala za najina sedeža. Bravo. Bi lahko svojega dala tja.

Letališče

Zraven naju je sedel še nek Italijan, ki je imel pred sabo ves čas odprto knjigo, ki pa je ni nič bral, saj je raje gledal skozi okno. Med potniki je bila tudi neka družina: mami Italijanka, oče Kitajc in mali otrok, star cca. 3 leta. Tako neumno so bili posedeni, da niso sedeli skupaj – no vsi trije sedeži so bili na prehodu, dva nasproti in eden zadaj. Starša sta se usedla eden nasproti drugega, ta mau pa je sedel sam, zadaj, poleg para iz VB. Ko je tako Anglež ponudil mamici da se lahko presedeta, da bo ona zraven otroka, je rekla ''ne''. Ta mau ga je sral celo vožnjo, jedel Tic Tac-e, nagajal vsem naokoli (še najbolj pa Angležu, ki se je sedaj moral ves čas igrati z njim), se drl, hodil po stolih in nobenega ni brigalo. Vmes je mamica pritisnila gumb na stropu za klicanje stevardes. Stevardesa pride in vpraša kako lahko pomaga, mamica pa ji reče če lahko ona okrega otroka naj da mir, saj bo njo gotovo bolj ubogal (ker je ne pozna). 

Otroški meni

Midve sva bili po celodnevnem čakanju na letališču zelo lačni, malico sva že vso pojedli, tako da sva naročili otroški meni (6 mini mini piščančkov in malo pomfrija za 5€). Ni bilo nwm kaj, ampak nekaj pa je bilo.

Metro

Po pristanku je vse gladko potekalo, brez težav sva našli svoje kovčke in metro. Karte sva kupili že prej po spletu (72 ur sva se lahko vozili z vsemi prevoznimi sredstvi), tako da nama sedaj ni bilo treba čakati v dolgih vrstah pred avtomati. Podzemna železnica je bila lepo urejena, vlaki so novi in ta dan polni navijačev. Linija naju je pripeljala direktno do najinega prenočišča, ''gostišča'' Casa de Hóspedes das Peiras. Malo je že rosil dež, prideva do vrat in pozvoniva. Sprejela sta naju Arabella in njen mož, ki je edini znal malo angleško. V sobi sva samo odložili kovčke, potem pa sva še hitro tekli v bližnjo trgovino po hrano in pijačo. Stvar je bila taka, da si moral vedno ko si šel ven, dati ključ nazaj Arabelli, ob prihodu pa pozvoniti da ti je odprla glavna vrata in dala tvoj ključ nazaj (tako da sta gotovo mislila kaj sva morali samo za tako malo ven). 

Pogled skozi okno

Dež je že prej rosil, sedaj pa je lilo kot iz škafa. Na srečo sva imeli dežnike. Tako hodiva po ulici, nakar kar naenkrat ena babica skoči izpod podhoda, me zagrabi pod roko…sem se ustrašila kaj je, je pa samo hotela da jo pod mojim dežnikom peljem par hiš naprej, da je suha prišla do doma. Vmes mi je ves čas govorila nekaj po portugalsko, ampak je seveda nisem razumela. V trgovini sva nabrali najrazličnejše dobrote iz vitrine (same slaščice), jogurte in sok…v zamrzovalniku pa sva gledale zmrznjene pice in sanjale o tem kako bi kakšno spekli, če bi imeli v sobi pečico. Na poti nazaj dež ni več padal in tako sva na hitro pogledali kaj se kaj nahaja na ''najini ulici''. Točno nasproti je bil kafič, točno zraven je bila trgovina za male živali (v izložbi so bili prisrčni hrčki in morski prašički), malo naprej pa so pekli piščance.

Haremska postelja

Po vrnitvi v ''najini hišo'' sva kar nekaj časa ugotavljali kako se odklenejo vrata (ker so kljuke čisto drugačne) in kako se potegne WC (kot bi odpiral trezor hahaha). Najina soba je imela kratko, ozko posteljo (široka 140cm za obe), ki je po videzu spominjala na posteljo iz kakšnega turškega harema, 1 rjuho, 1 tanko odejo in 1 deko za pokriti, blazina pa je bila v oblačilu ki je bilo odprto na obeh straneh (in ti je ves čas padal ven). Nasproti haremske postelje je bilo tudi veliko ogledalo. Ponoči je bilo kar hladno, midve pa sva morali biti pokrite z (eno) isto rjuho. Imeli sva tudi svojo kopalnico, ki je bila od preostale sobe ločena samo s kratko steno. 

Portugalske slaščice

Tako sva planili na slastne dobrote...ki sva jih uživali tudi še naslednji dan.