Portugalska pustolovščina - 7.dan: Fairytale town

Castelo dos Mouros

Do sedaj so bili najini sostanovalci v hostlu sami dedki in babice…prejšnji večer pa so se zamenjali s Španci, ki so bili danes zjutraj 2 ure v kopalnici. Z vlakom sva se z železniške postaje Rossio odpeljale v Sintro. Vlak je bil popolnoma poln, dva sta gor igrala na harmoniko in potem hotela denar. Takoj ko smo prišli v Sintro, sva zagledali avtobus št. 434, hitro tekli in prehiteli vse druge počasne turiste, tako da sva dobili gor še celo za sedet. Krožno potovanje po ''gori'' stane 5€ (hop on hop off). Vozili smo se v breg in po takih ovinkih kot če bi šli čez prelaz Ljubelj. Ker je bil avtobus tako poln, na enih postajah sploh ni pobiral potnikov. Prvič sva izstopili pri gradu Castelo dos Mouros, kjer sva šli samo do tam kjer nama ni bilo treba plačati vstopnine. Vseeno sva videli kar nekaj zanimivih stvari. Vreme je bilo megleno in mrzlo, midve pa spet v čisto poletni opravi. Na srečo nama ni bilo hudega, ker sva morali tako ali tako ves čas hoditi v breg in nama je bilo vroče. Drugi so bili mogoče bolj napravljeni, ampak so imeli obute natikače, tako da ne vem kako so hodili v breg po tistih skalah.

Pena Palace

Šli sva nazaj na avtobusno postajo in potem eno postajo naprej do Palácio Nacional da Pena (voznik nama je preluknjal karto, tako da je vedel da sva 1x že prestopili). Palača je bila prekrasna, kot bi prišel v pravljično deželo. Hodili sva po obzidju, si ogledali kraljevo jedilnico, kuhinjo, spalnico in najrazličnejše fancy sobane. Okoli palače se nahaja tudi ogromen park. 

Sveti križ

Povzpeli sva se na sosednji hrib – sveti križ (High cross), približno 800m stran od palače. Od tu se je v daljavi videla Pena Palace, sploh sedaj ko se je megla že dokaj razkadila in je sijalo sonce. Nazaj sva se spustili po drugi strani v dolino jezer (Vale dos Lagos). Tu so jezera v več nivojih, voda se preliva iz enega v drugega, notri pa plavajo ribe in črni labodi. Ob jezerih in v jezerih so številni mali gradovi/utrdbe, vmes pa sva videli tudi kot nekakšno jamo v kateri je bila nakvačkana umetnija razprostrta v vse smeri (kot da bi jo uredil Spiderman). 

Dolina jezer

Iz parka sva sedaj izstopili malo nižje kot pa sva vstopili, tako da sva šli spet v breg in prispeli do avtobusne postaje za grad Castelo dos Mouros. Tu ni skoraj nihče čakal, tako da smo vsi brez problema prišli na avtobus. Naslednja postaja je bila pri Pena Palace, kjer je čakalo toliko potnikov, da jih je na avtobus prišla samo kakšna četrtina. Tako da še dobro da sva malo zgrešili pot hehe. So pa zelo civilizirani, saj so lepo stali v vrsti glede na to kdo je prvi prišel na postajo in se potem samo pomikali naprej…ne tako kot pri nas, kjer se po navadi vsi zaženejo proti vratom kot norci.

Torre de Belem

Z vlakom sva se odpeljali nazaj v Lizbono. Prispeli sva na trg Rossio, kjer sva šli najprej na kosilo, saj sva čez dan bolj malo jedli. Ura še 16h ni bila, tako da sva mislili, da imava še dovolj časa za vse oglede. Tudi tukaj so vsi hodili naokoli v tistih črnih haljah/dekah, samo da so imeli sedaj vsi oblečene rdeče oz. rumene majice in se drli (predvidevava da si imeli fazaniranje). Spet sva želele v Belém, saj je bilo prejšnji dan vse zaprto…od tu naprej pa je šlo vse narobe. Prideva na postajo za tramvaj 15E, kjer piše da pride čez 19 min (kar je zelo dolga čakalna doba, glede na to da sva prejšnje dni vedno čakale največ 5 min). Vmes sva odprli knjižico o znamenitostih in videli, da čeprav je stolp Torre de Belém odprt do 18.30, imajo zadnji vstop ob 17h. Že to je bilo malo čudno, ampak sva mislili da nama bo uspelo, saj je bila ura šele 16h. 

Ponte 25 de Abril

Ampak tramvaj je zamujal in tako smo iz mesta štartali šele ob 16.30. In potem smo se vozili 100 let do Beléma, ker so ravno popravljali tračnice, vmes so se kar viličarji vozili po progi, tovornjaki so parkirali, rikša je bila kar parkirana sredi proge in smo morali čakati da so se odstranili…v glavnem ob 16.55 pridemo v Belém, pa še to ne sploh do stolpa, ampak do samostana…stolp pa se je videl v daljavi. Tekli sva kot zmešani in molili da se mogoče te ure ne držijo tako strogo (kar se je dogajalo pri drugih znamenitostih, kjer so kar malo zaspali) oz. da se naju bodo usmilili. Vmes še nisva vedeli kako priti na drugo stran ceste, saj je bila med nama in reko hitra cesta in proga za vlak – sva našli nadhod. Ob 17.10 sva prišli do vhoda v stolp in naju niso več spustili noter. Sva bili jezni kot nwm kaj, sploh ker sva imeli zastonj vstop s kartico Lisboa card – prejšnji dan so imeli zaprto, danes nama pa zaprejo vrata pred nosom (nikjer drugje niso zaprli znamenitosti kar eno uro in pol prej). Tega neumnega stolpa se bova za vedno zapomnili, naslednji dan pa tudi nisva mislili še enkrat hoditi (pa še kartica nama je potekla).

Monumento aos Descobrimentos

Sprehodili sva se ob reki Rio Tejo naprej do spomenika Monumento aos Descobrimentos (Monument to the Discoveries), ki so ga ravno obnavljali. Kljub temu si šel lahko noter, tako da sva si najprej ogledali razstavo, potem pa šli z dvigalom na vrh, od koder je prelep razgled še posebej na most Ponte 25 de Abril. Za konec dneva sva si kupili še vodni sladoled Calippo in ga pojedli na bregu reke. Nazaj grede sva se sprehodili še skozi park Jardim da Praça do Império, kjer stoji velikanski vodnjak iz katerega nama je zaradi vetra nosilo vodo v glavo. Ne vem kaj se je dogajalo ta dan, ampak tramvaj 15E za nazaj je bil nabasan do zadnjega kotička (sploh nisi mogel stati) – še noben dan ne tako. Potem sva prišli na metro in še tam tak dren da samo bog pomagaj. Ko sva šli po poti v hostel še v trgovino, sva še tam čakali 2 uri v koloni, ker enemu pred nama ni potegnila kartica in je bila cela zmeda. Končno sva prišli v hostel, si skuhali torteline in si mislili to je to za danes.