 |
| Letališče |
Najin
čas v Portu se je iztekel, Lizbona prihajava! Moram reči, da sta 2 dneva čisto
dovolj, da si ogledaš to ljubko mesto. Z metrojem sva se odpeljali do letališča
in Evo so SPET testirali za droge. Sva
ugotavljali zakaj bi lahko bila sumljiva in prišli do zaključka, da je gotovo
živo moder balzam za lase, ki ga je imela v vrečki med tekočinami. Letališče je bilo veliko, veliko je bilo
tudi trgovin – med njimi tudi trgovina ''krava'' (ALE-HOP, pred trgovino vedno
stoji plastična krava v naravni velikosti). Tokrat smo leteli samo 35 minut, na
krovu pa so nam stregli 3 privlačni stevardi. Po prihodu na veliko letališče v
Lizboni sva spotoma na informacijah pobrali še Lisboa card, potem pa proti
metroju. Imeli so 8 mašin za karte, ampak nobena ni delala, tako da smo čakali
v dolgi vrsti, da smo karte kupili pri okenčku. Na srečo sva prišli k prijazni
uslužbenki, ki nama je vse lepo zrihtala (saj sva imeli posebne zahteve za karte,
ker sva se hoteli še malo voziti s trajektom). Ko sva končno dobili karte, naju
je čakala nova ovira – stopnice. V primerjavi s Portom, kjer so ves čas imeli
tekoče stopnice, si moral tukaj kar lepo peš. Saj ne da nisva zmožni, samo s
kovčki je malo zoprno. Prav tako se pozna da smo bolj na jugu, saj tu ni bilo prav
nič mrzlo.
 |
| Najina soba |
Končno
prideva do hostla My House Lisbon,
po tem ko sva kovčke vlekli po kockah na cesti, ampak ne veva kako priti noter.
Zvonec nekaj piska in ko pozvoniva nama nihče ne odpre. Končno se odločiva da jih pokličeva po telefonu, in nama odklenejo. Da prideva do vhoda, morava 3 nadstropja po
zavitem stopnišču. To ni navaden hostel, ampak cela stanovanjska hiša/blok in
potem je eno stanovanje predelano v hostel. Ko zadihani prideva do vrha, nama
Regina takoj ponudi vsaki en kozarec vode, izpolniva papirje in
obkljukava ali hočeva za zajtrk mleko ali sok. Stanovanje je zelo lepo, kuhinja
je urejena in z vso potrebno opremo: pečica (picaaa!!!), mikrovalovka,
toaster, štedilnik, krožniki, pribor, sklede…v glavnem vse kar hočeš. Vse je
čisto – v primerjavi s tistim kar smo doživele v Londonu (skodelice za čaj smo
drgnile 10 min preden smo upale piti iz njih).
 |
| Večerja |
Bili sta 2 kopalnici, ena velika
in ena majhna, obe pa sta bili opremljeni z WCjem, bidejem, tušem, umivalnikom,
fenom, ravnalcem za lase in cool ogledalom okoli katerega se svetijo lučke (kot
v gledališču). Poleg tega so bili noter še suuuper mehki tepihi. Poleg tega
smo imeli tudi majhen balkonček in lestev, ki je vodila na streho. Eva je
splezala na vrh in rekla da ni nič posebnega.
 |
| Das Sound Machine |
Tako.
Stvari sva odložili, sedaj pa je čas da greva v trgovino po hrano! V sobi sva
imeli tudi hladilnik in zmrzovalnik, tako da sva lahko brez skrbi nabavili malo
več. Ker sva bili sestradani, sva kar metali v voziček. In kuhinjo imava!
Špinačni tortelini (mljask bodo dobri), pica (o njej sanjava že cel teden),
Coca Cola (mehurčki so nama v tej vročini tudi tako pasali), itd. …sva že
sanjali kako bova kaj od tega skuhali takoj ko prideva v hostel in stojiva pri
blagajni…in zagledava kot eno vitrino, ki je izgledala kot hladilnik. Pa ni bil
hladilnik, saj je bilo notri peklensko vroče…in polno pečenih piščancev (ki so
se nama tudi kazali še iz Porta, ker jih je naš sosed pekel ves čas) in že
kuhanega riža. Cela večerja za 2,50€? Yes, please!!! Nakupili sva več kot sva
lahko tisti večer pojedli oz. popili, tako da sva se še par dni zatem mastili. Nasproti
postelje sva imeli tudi veliko plazma TV, kjer sva zvečer gledali The Tonight
Show Starring Jimmy Fallon (s portugalskimi podsnapisi) in Food Network (sedaj
ko sva bili siti, da nama niso delali preveč skomin). Poleg tega je bila na
mizi tudi neka čudna vesoljska naprava, za katero nisva vedeli kaj je.
Poimenovali sva jo ''Das Sound Machine'', ker sva mislili da je zvočnik…ampak se je
izkazalo da je ventilator.
Ni komentarjev:
Objavite komentar