Radi imamo domače

Bližajo se božično-novoletni prazniki, zato sem se odločila, da Vam zaupam recept za svojo najboljšo FRANCOSKO SOLATO. V Eurospinu (mimogrede v vaših vegetarijanskih štručkah je slanina, kaj pa pravice potrošnikov ?!) sem odkrila super fino in ugodno SLOVENSKO majonezo. Kasneje sem izvedela, da so za njeno kvaliteto med drugim zaslužni tudi naši živilski tehnologi. Bravo, vse pohvale. Še vedno pa sem globoko razočarana nad našim sistemom, kot sem že povedala, uvažanje delovne sile nima ničesar skupnega z absolutno zavestjo, še več, rekla bi, da ljudje, ki to počnejo (ali so počeli) vesti pravzaprav nimajo.

Potrebuješ:
grah
korenje
krompir
kisle kumarice
jajce
majonezo

(Za)misel

Pred kratkim sem bila povabljena v Nemilje na kosilo. Družinska kosila so bila v zadnjem času prava redkost. Večinoma sem si kuhala sama, če le nisem bila preveč utrujena. Imela sem priložnost delati v živilski industriji. V zvezi s tem mi je v spominu ostala naslednja misel, na katero sem naletela na našem sobotnem kosilu.

»Na svetu je veliko ljudi, ki hrepenijo po koščku kruha,
še veliko več pa jih je, ki hrepenijo po kančku ljubezni.«

(mati Terezija iz Kalkute)

Lotila sem se tudi peke pirinega peciva. Recept zanj lahko najdete tukaj.

Castello di Duino, Sistiana, Portopiccolo e Trieste

Un fine settimana noi ragazze abbiamo fatto una bella gita (io, mia sorella, mia madre e mia nonna). Prima, abbiamo fatto spese al Tiare Shopping (Gorizia-Villesse). All’arrivo abbiamo fatto colazione all’IKEA (un cappuccino, una brioche e una spremuta d’arancia) e anche prima di partire abbiamo pranzato  (una pizza margherita e patate fritte).

Baia di Sistiana

Poi siamo andate al Castello di Duino. Il castello ha più di 18 sale, che raccontano la lunga storia della famiglia. Lì ci sono anche un bel parco, un bunker sotto il castello (costruito nel 1943) e una torre con un bel panorama sulla baia di Sistiana.

Più tardi siamo andate in direzione di Sistiana e siamo andate sulla spiaggia, dove nuotavamo in estate. Da qui abbiamo passeggiato a Portopiccolo. Portopiccolo è un borgo bellissimo, un nuovo complesso di lusso, che una volta era una cava in disuso. Lì volevamo visitare il mercatino di Natale, ma all’arrivo abbiamo visto, che questo era composto solo di 5 chioschi.

Finalmente, siamo andate a Trieste. C’era molta gente e abbiamo cercato il parcheggio per mezz’ ora. Mercatino di Natale era grande e bello, lì abbiamo bevuto anche vin brulé. La città era decorata con le luci e degli altoparlanti si sentiva il walzer viennese. 

Veganski bounty

Že pred časom sem si kupila sestavine za pripravo veganskega presnega bounty-ja ampak se nikakor nisem mogla spravit na delo. Včeraj sem se ga pa le lotila in sicer sem ga naredila po receptu, ki sem ga dobila na spletni strani modna.si.

Potrebuješ:

-javorjev sirup,

-kokosovo moko,

-temno čokolado

-kondenzirano mleko oz kokosovo mleko.

Priprava je nadvse enostavna in sicer zmešaš vse v multipraktiku. Sama sem uporabila kokosovo mleko v steklenički, zadeva je zelo razpadala zato sem se odločila da bom naslednjič probala s kondenziranim mlekom. Enih par "ploščic" mi je kljub temu uspelo in moram rečt, da so božanske. Pa še bolj zdrave...

Portugalska pustolovščina - 8.dan: Jezus Kristus

Ladijski terminal

To je dan, ki sva ga čakali celo potovanje. Greva do svetega Kristusa!!! Že cel teden sva ga gledali od kjerkoli sva že bili in govorili ''tja bova tudi šli''. Že prej sva imeli kupljeno posebno kartico, ki nama je omogočala prevoz z vsemi prevoznimi sredstvi v Lizboni, z ladjo čez reko in javnim prevozom na drugi strani reke. Brez problema sva našli ladijski terminal Terminal Fluvial Cais Do Sodré. Čez 10 min smo pristali na drugi strani – Cacilhas (ladje na tej liniji vozijo vsakih 20 min). 

Cristo Rei

Takoj zraven ladijskega terminala je bila avtobusna postaja, kjer je vse lepo označeno (imaš zemljevid in ti piše kje ustavlja kateri avtobus). Da bi prišli do Kristusa (Cristo Rei), sva mogli na avtobus 101. Za prevoz plačaš na avtobusu, povratna karta pa stane 2€. Z avtobusom smo se vozili po takih bregovih, po takih ozkih ulicah, avtomobili in kante za smeti so bili parkirani sredi ceste…ampak mi kar dirkamo. Na avtobusu je bilo polno babic in dedkov in šofer jim je ustavljal kjerkoli so mu rekli – pred vrati njihovega doma in sploh ne na postaji, tako da smo se ustavljali vsakih 5 m. Prišli smo na vrh, do velikega Santuário Nacional de Cristo Rei, kjer stoji 82 m velik Kristusov kip, ki varuje mesto. Iz zvočnikov je po celi ploščadi ves čas igrala (verska latino) glasba, ampak midve sva prišli predvsem zaradi lepega razgleda na most Ponte 25 de Abril, ki po svojem izgledu zelo spominja na Golden Gate Bridge v San Franciscu.

Ponte 25 de Abril

Z avtobusom sva se odpeljali nazaj do ladijskega terminala, tu pa prestopili na drugi avtobus, št. 135 do plaže Costa de Caparica. Najbolj smešno se nama je zdelo, da je imel avtobus postaje kar sredi avtoceste. Costa de Caparica je 30 km dolga plaža ob Atlantskem oceanu, po dolžini te plaže pa vozi tudi poseben vlakec. Z vlakom se midve nisva vozili, ampak kar peš našli kotiček ki nama je ustrezal. Namen tega izleta je bilo kopanje v Atlantskem oceanu…sva bili v vodi, ampak plavali pa ravno nisva. Bili so tako veliki valovi, da če si v vodi stal do kolen, te je val zalil čez glavo. 

Costa de Caparica

Tako da ja, to sva počeli. Veliko jih je surfalo, pa kakšen pogumen je zaplaval v valove. Voda je bila mrzla. Malo sva se še sončili, potem pa  nazaj na avtobusno postajo. Ura je bila okoli 16h in dva Nemca (par, stara 55-60 let) sta se odločila iti na izlet v  Lizbono. Na postaji sta spraševala če kdo zna angleško, in seveda sva se midve javili in jima pomagali. Najprej sem jima razlagala kako morata iti, potem sem pa videla da gresta isto kot midve, pa sem rekla, naj gresta kar z nama. In smo šli. O prihodu nazaj v Lizbono sva šle še malo do trga Rossio in po trgovinah, potem pa v hostel (kjer sva spet pekli pico).

Za adijo sva se še enkrat slikali na podzemni: