Portugalska pustolovščina - 2.dan: V Portu 'ma d'ž ta mlade

Mestna hiša in skulptura

Pa da vidiva kaj se dogaja v Portu. Zjutraj je lepo sijalo sonce (nisva vzeli sabo dežnikov), tako da sva se z metrojem odpeljali do postaje Trindade, od tu pa po lepo tlakovani ulici peš naprej do Avenide Dos Aliados. Šli sva mimo mestne hiše pred katero stoji Monumento a Garrett, do vodnjaka v katerem stoji skulptura iz plastenk. Kmalu za tem se je nebo stemnilo in začel je padati dež. Najprej sva mislili da bo samo kakšna ploha, ampak temu ni bilo tako. Na srečo sva takoj našli prodajalca spominkov, ki je prodajal dežnike po 3€ (proti koncu dneva sta se nama že malo strgala, ampak sta dobro opravila svoje delo). Čez cel dan je malo padal dež, potem je spet nehalo, potem spet začelo…sonce se je zares pokazalo šele okoli 16h.

Tako sva se opremili z dežniki in kmalu spoznali da je mesto en sam hrib. Povsod naokoli se vozijo rikše, tako da če se ti ne da hoditi, najameš to. 

Ulice in v daljavi Torre Dos Clerigos

Sprehodili sva se na vrh enega griča do cerkve svetega Ildefonsa, potem pa spet dol in v drugi grič do cerkve Igreja Dos Congregados. Vmes se je spet ulil dež in sva se zatekli v trgovino Tiger, kjer sva med drugim kupile bombone. Sprehodili sva se po ulicah, do cerkve Igreja do Carmo, od tu pa nazaj do stolpa Torre Dos Clérigos, ki predstavlja najvišjo točko v mestu. Ko sva se začeli vzpenjati na stolp (po 240 stopnicah) je sijalo sonce, z vrha je bil tudi prelep razgled na celotno mesto. Kar naenkrat pa se je ulilo kot iz škafa, strehe ni, ljudje pa so bili nabasani okoli in okoli stolpa, tako da se nisi mogel nikamor skriti. Na srečo se nama je uspelo hitro skriti pred dežjem, eni ženski pa je med vsem tem še spodrsnilo in je padla na rit. Na poti iz stolpa sva ravno še ujeli ''pritrkovanje'' ob 12h – šli sva mimo zvončkov in videli kako igrajo.

McDonalds

Ko sva se sprehajali po ulicah, sva v izložbah opazili večinoma poročne obleke in oblačila za krst (izgleda da je to tu velik biznis), glede frizur pa sva opazili da je tu moderno da majo moški IN ženske tako močno nagelirane lase, da izgledajo mastni in so kar trdi. Bil je čas kosila, ravno sva šli mimo McDonaldsa in ker nisva videli nobene druge primerne restavracije, sva vstopili. Moram reči da je bil to najlepši McDonalds ki sem ga videla v svojem življenju, saj so bili vse naokoli vitraži in kristalni lestenci. Imeli so eno od tistih for, ko na posebnih mašinah pri vhodu izbereš kaj bi jedel, ven ti pride račun, ga neseš na blagajno da plačaš, potem pa čakaš da se na ekranu pokaže tvoja številka in greš iskat svoje naročilo. Piščančja tortilja je bila polnozrnata in samo 1,50€, dobil pa si lahko tudi 2 jabolčni piti za samo 1€ (oujea!) – tako da je to postala ena glavnih jedi na najinem popotovanju, saj je bilo dobro in poceni (vmes sva si zraven privoščili še kakšen pomfri, ribje palčke, chicken bites ali Coca Colo).

Barvaste hiše

Sprehajali sva se naprej po ulicah, do razgledne točke, potem pa po stopnicah do tržnice in končno do reke Rio Douro in pristanišča Cais Da Ribeira. Od tu so ponujali izlete z ladjico (6 mostov Porta), prodajali plutovinaste torbice/denarnice/klobuke (teh sva po celi Portugalski veliko videli), veliko je bilo tudi kavarn in malih trgovinic. Ob reki je polno ozkih, barvitih hiš, ki so prava paša za oči. Že od daleč se je lepo videl most Ponte Luiz I, ki je sestavljen iz dveh nivojev: pešci lahko hodijo kjerkoli, spodaj se vozijo samo avtomobili, zgoraj pa samo metro. Sprehodili sva se po spodnjem nivoju, potem pa sva ugotavljali kako bi prišli do vrha…po takem bregu da te kar na rit vrže. Na srečo so po poti postojanke, kjer greš lahko na vino. Z vrha se lepo vidi mesto, na tem bregu reke pa od tu pa vozi gondola Teleférico de Gaia. 

Ponte Luiz I

Z metrojem sva se čez most odpeljali nazaj v center mesta, šli spet malo v breg in si ogledali Sé Catedral Do Porto. Prekrasna katedrala nudi pogled na mesto še iz druge perspektive. Vse naokoli katedrale, pa  tudi po mestu in na metroju sva ves čas videvale ljudi oblečene v posebne črne ''uniforme'', najbolj pa so naju pritegnile ''deke'', ki so jih imeli ogrnjene čez ramena. Le te so v vetru plapolale in izgledali so kot čarovniki iz Harry Potterja (v ozadje dodaj še starinsko katedralo…). Od tu dalje sva se sprehodili do avtobusne postaje in šli na avtobus št. 500, ki vozi do plaže. Avtobus je bil dvonadstropen, tako da sva šli seveda takoj na vrh, kjer je bilo skoraj prazno, in gledale kje se vozimo. Gor je bil tudi wifi!!! 

Pazi na val!!!

Prvič sva izstopili na postaji Senhora da Luz, šli mimo utrdbe Forte de São João do svetilnikov Farolins da Barra do Douro in Farol de Felgueiras. Na tem mestu se tudi reka Rio Douro izliva v Atlantski ocean. Ocean je bil razburkan, seveda se ni nihče kopal in velikanske valove je nosilo čez pomol. Sprehodili sva se po pomolu do svetilnika Farolins da Barra do Douro (daljši), pred katerim je bila postavljena tabla: ''DANGER! Wave splash zone!''. Tako da ja…pri nas imamo table ''pazi na srne na cesti'', tu pa ''pazi da te val ne vrže s pomola''. Pomol je zelo strateško oblikovan, v več nivojih in prekatih, tako da je bilo samo eno mesto kjer bi te res lahko odneslo. Ko sva prišli do tja, sva počakali da se nama je zdelo varno, potem pa sva hitro stekli po najbolj zunanjem robu do konca. 

Svetilnika

Od pomolov naprej sva se z avtobusom peljali do plaže Praia De Matosinhos, kjer so bili edini v vodi surf-erji. Nazaj sva del poti prehodili peš, mimo utrdbe Forte de São Francisco Xavier, potem pa šli še ene 2x gor in dol iz avtobusa. Na koncu pa še v trgovino po hrano in nazaj v hostel.