Portugalska pustolovščina - 7.dan (zvečer): Stranger things

Ampak nisva pričakovali nočnih obiskovalcev…

Vprašljiva roleta

Naj najprej pojasnim situacijo z okni v tej zgradbi. Midve sva imeli sobo z oknom, ki je gledalo na notranje dvorišče. Ne vem točno kako je bilo v drugih sobah, ampak soba zraven najine je bila ravno na sredini (med dvema sobama) in zato ni imela okna. Na steni ki sva si jo delili s to sobo, je bilo manjše okno, ki se je odpiralo na drugi strani. Na vsaki strani tega notranjega okna je bila še črna roleta zaradi zasebnosti. Če ni nihče odpiral okna in dvigoval rolet, ni bilo nobenega problema in nisi nič slišal kaj se dogaja na drugi strani. 

Stranger things wall monster

Tako leživa utrujeni v postelji in okoli 11h se začne premikati roleta na najini strani. Zgleda da je ženska na svoji strani odprla okno ker ji je bilo vroče (ok), dvignila roleto na svoji strani, potem pa začela dvigovati še najino. Pa to ne z vrvico (ker do le te ni imela dostopa), ampak je kar z roko drsala gor in dol, kot bi pošast prihajala iz stene (kot pri seriji Stranger things, če je kdo gledal). Potem ko ji je roleto končno uspelo dvigniti, je pogledala skozi okno v najino sobo, presenečena, da so na drugi strani tudi ljudje in se začela smejati. Pa saj ne da sem malo prej srečala njenega fanta na hodniku, pa da smo se cel večer videvali na hodniku. Vse ok, če nimata zraka v sobi, naj odpreta (ker midve sva imeli odprto okno na dvorišče in se nama je luftalo). Ampak neeeee…še eno uro sta imela prižgano luč in najbolj naglas sta se pogovarjala. Jaz nwm, a ljudje res ne dojamejo da to druge moti. Sva si mislili, greva midve čez 2 dni in bova vstale ob 6h zjutraj, potem bosta pa imela (se nadaljuje…). 

Portugalska pustolovščina - 7.dan: Fairytale town

Castelo dos Mouros

Do sedaj so bili najini sostanovalci v hostlu sami dedki in babice…prejšnji večer pa so se zamenjali s Španci, ki so bili danes zjutraj 2 ure v kopalnici. Z vlakom sva se z železniške postaje Rossio odpeljale v Sintro. Vlak je bil popolnoma poln, dva sta gor igrala na harmoniko in potem hotela denar. Takoj ko smo prišli v Sintro, sva zagledali avtobus št. 434, hitro tekli in prehiteli vse druge počasne turiste, tako da sva dobili gor še celo za sedet. Krožno potovanje po ''gori'' stane 5€ (hop on hop off). Vozili smo se v breg in po takih ovinkih kot če bi šli čez prelaz Ljubelj. Ker je bil avtobus tako poln, na enih postajah sploh ni pobiral potnikov. Prvič sva izstopili pri gradu Castelo dos Mouros, kjer sva šli samo do tam kjer nama ni bilo treba plačati vstopnine. Vseeno sva videli kar nekaj zanimivih stvari. Vreme je bilo megleno in mrzlo, midve pa spet v čisto poletni opravi. Na srečo nama ni bilo hudega, ker sva morali tako ali tako ves čas hoditi v breg in nama je bilo vroče. Drugi so bili mogoče bolj napravljeni, ampak so imeli obute natikače, tako da ne vem kako so hodili v breg po tistih skalah.

Pena Palace

Šli sva nazaj na avtobusno postajo in potem eno postajo naprej do Palácio Nacional da Pena (voznik nama je preluknjal karto, tako da je vedel da sva 1x že prestopili). Palača je bila prekrasna, kot bi prišel v pravljično deželo. Hodili sva po obzidju, si ogledali kraljevo jedilnico, kuhinjo, spalnico in najrazličnejše fancy sobane. Okoli palače se nahaja tudi ogromen park. 

Sveti križ

Povzpeli sva se na sosednji hrib – sveti križ (High cross), približno 800m stran od palače. Od tu se je v daljavi videla Pena Palace, sploh sedaj ko se je megla že dokaj razkadila in je sijalo sonce. Nazaj sva se spustili po drugi strani v dolino jezer (Vale dos Lagos). Tu so jezera v več nivojih, voda se preliva iz enega v drugega, notri pa plavajo ribe in črni labodi. Ob jezerih in v jezerih so številni mali gradovi/utrdbe, vmes pa sva videli tudi kot nekakšno jamo v kateri je bila nakvačkana umetnija razprostrta v vse smeri (kot da bi jo uredil Spiderman). 

Dolina jezer

Iz parka sva sedaj izstopili malo nižje kot pa sva vstopili, tako da sva šli spet v breg in prispeli do avtobusne postaje za grad Castelo dos Mouros. Tu ni skoraj nihče čakal, tako da smo vsi brez problema prišli na avtobus. Naslednja postaja je bila pri Pena Palace, kjer je čakalo toliko potnikov, da jih je na avtobus prišla samo kakšna četrtina. Tako da še dobro da sva malo zgrešili pot hehe. So pa zelo civilizirani, saj so lepo stali v vrsti glede na to kdo je prvi prišel na postajo in se potem samo pomikali naprej…ne tako kot pri nas, kjer se po navadi vsi zaženejo proti vratom kot norci.

Torre de Belem

Z vlakom sva se odpeljali nazaj v Lizbono. Prispeli sva na trg Rossio, kjer sva šli najprej na kosilo, saj sva čez dan bolj malo jedli. Ura še 16h ni bila, tako da sva mislili, da imava še dovolj časa za vse oglede. Tudi tukaj so vsi hodili naokoli v tistih črnih haljah/dekah, samo da so imeli sedaj vsi oblečene rdeče oz. rumene majice in se drli (predvidevava da si imeli fazaniranje). Spet sva želele v Belém, saj je bilo prejšnji dan vse zaprto…od tu naprej pa je šlo vse narobe. Prideva na postajo za tramvaj 15E, kjer piše da pride čez 19 min (kar je zelo dolga čakalna doba, glede na to da sva prejšnje dni vedno čakale največ 5 min). Vmes sva odprli knjižico o znamenitostih in videli, da čeprav je stolp Torre de Belém odprt do 18.30, imajo zadnji vstop ob 17h. Že to je bilo malo čudno, ampak sva mislili da nama bo uspelo, saj je bila ura šele 16h. 

Ponte 25 de Abril

Ampak tramvaj je zamujal in tako smo iz mesta štartali šele ob 16.30. In potem smo se vozili 100 let do Beléma, ker so ravno popravljali tračnice, vmes so se kar viličarji vozili po progi, tovornjaki so parkirali, rikša je bila kar parkirana sredi proge in smo morali čakati da so se odstranili…v glavnem ob 16.55 pridemo v Belém, pa še to ne sploh do stolpa, ampak do samostana…stolp pa se je videl v daljavi. Tekli sva kot zmešani in molili da se mogoče te ure ne držijo tako strogo (kar se je dogajalo pri drugih znamenitostih, kjer so kar malo zaspali) oz. da se naju bodo usmilili. Vmes še nisva vedeli kako priti na drugo stran ceste, saj je bila med nama in reko hitra cesta in proga za vlak – sva našli nadhod. Ob 17.10 sva prišli do vhoda v stolp in naju niso več spustili noter. Sva bili jezni kot nwm kaj, sploh ker sva imeli zastonj vstop s kartico Lisboa card – prejšnji dan so imeli zaprto, danes nama pa zaprejo vrata pred nosom (nikjer drugje niso zaprli znamenitosti kar eno uro in pol prej). Tega neumnega stolpa se bova za vedno zapomnili, naslednji dan pa tudi nisva mislili še enkrat hoditi (pa še kartica nama je potekla).

Monumento aos Descobrimentos

Sprehodili sva se ob reki Rio Tejo naprej do spomenika Monumento aos Descobrimentos (Monument to the Discoveries), ki so ga ravno obnavljali. Kljub temu si šel lahko noter, tako da sva si najprej ogledali razstavo, potem pa šli z dvigalom na vrh, od koder je prelep razgled še posebej na most Ponte 25 de Abril. Za konec dneva sva si kupili še vodni sladoled Calippo in ga pojedli na bregu reke. Nazaj grede sva se sprehodili še skozi park Jardim da Praça do Império, kjer stoji velikanski vodnjak iz katerega nama je zaradi vetra nosilo vodo v glavo. Ne vem kaj se je dogajalo ta dan, ampak tramvaj 15E za nazaj je bil nabasan do zadnjega kotička (sploh nisi mogel stati) – še noben dan ne tako. Potem sva prišli na metro in še tam tak dren da samo bog pomagaj. Ko sva šli po poti v hostel še v trgovino, sva še tam čakali 2 uri v koloni, ker enemu pred nama ni potegnila kartica in je bila cela zmeda. Končno sva prišli v hostel, si skuhali torteline in si mislili to je to za danes. 

Portugalska pustolovščina - 6.dan: Divji zahod

Cabo da Roca

Ta dan sva se odločili obiskati Cabo da Roca, najzahodnejšo točko Evrope. Najprej sva se z vlakom odpeljali do Cascais-a, od tu pa naprej na avtobus št. 403. Ker nisva našli postaje, sva za napotke vprašali na informacijah – avtobusna postaja se je lepo skrita nahajala pod nakupovalnim centrom v bližini. Avtobus v Cabo da Roca (smer Sintra) vozi vsakih 30 min in stane 3,25€ v eno smer. Pol ure smo se vozili po hribih, potem pa smo končno prispeli. Cel hrib je bil v megli, pihalo je, midve pa sva bili bolj poletno oblečeni. Na srečo je meglo v naslednjih 10ih minutah razpihalo in pokazalo se je sonce, tako da nama ni bilo nič hudega. Čeprav se je sedaj že dobro videlo daleč naokoli, Amerike še vedno nisva videli. Hodili sva po skalah na vrhu klifov – ljudje so hodili še po enih bolj nevarnih poteh, kamor se midve nisva podali. 

Svetilnik in mesnate rastline

Edino rastlinje tu so bili kot nekakšni kaktusi brez bodic (mesnate rastline), ki pokrivajo celotna tla. V turistični pisarni lahko kupiš tudi certifikat, da si bil res na najzahodnejši točki Evrope (stane 12€, tako da bodo morale slike zadostovati). Z avtobusom sva se odpeljali nazaj v Cascais in malo pogledat naokoli, na plaži Praia da Rainha in Praia da Duquesa. Na slednji sva malo namočili noge v vodo – je bila kar mrzla. Na poti do vode sem stopila na nekaj mehkega. Temu nisem posvečala prav veliko pozornosti in šla dalje, malo kasneje pa sva videli, da je na obali polno naplavljenih meduz. Tako da ja, pomoje sem stopila na meduzo. 

Živi pesek

Malo naprej, proti koncu plaže, je bil znak ''Danger!'' in sva gledali kaj je fora. Mivka je bila bolj ugreznjena in ven so prihajali mehurčki. Zraven so se otroci metali v te mehurčke, najbolj se jim je ugrezalo, tistim najmanjšim je ven gledala samo še glava. Živi pesek!!! Seveda sva morale poizkusiti še midve. Ko sva si že umili noge in se malo sončili na obzidju, so naju zmotili 4 Rusi (ne vem katere narodnosti so bili) – če bi jih slikale? Iz tega je potem nastal cel photoshooting, saj v prvo ni bila dobra svetloba in so se obrnili…v glavnem na tem potovanju sem v rokah držala veliko iPhonov. Z vlakom sva se odpeljali v Belém, kjer sva si želeli ogledati samostan Mosteiro dos Jerónimos, ampak so imeli v ponedeljkih zaprto. 

Mosterio dos Jeronimos

Sicer sva lahko prišli na notranje dvorišče, vmes ko sva vse to ugotavljali pa so nama še Indijke vsiljevale naj kupiva rute – ''Good price, good price!''. Tudi stolp Belém je v ponedeljkih zaprt. S tramvajem sva se tako odpeljali nazaj v stari del mesta in šli malo v shopping. Zvečer sva bili že utrujeni in lačni, tako da sva šli nazaj proti hostlu. Poleg marketa v katerem sva nakupovali prejšnji dan, je še en drug, v katerega se vstopi skozi garažo (v glavnem, malo je skrit). V vitrini sva zagledali velikanske kose čokoladne torte za samo 1€ (vzameva, ker nama je zelo pasalo sladko)…na poti do blagajne pa še 4 pudinge in 4 čokoladne krofe.

Portugalska pustolovščina - 5.dan: Lizbona v vsej svoji lepoti

Stebra v vodi

Zjutraj sva prišli v kuhinjo, kjer je bil v belih košaricah že pripravljen zajtrk za vsako sobo posebej. Vzameš in poješ kjer hočeš – midve sva šli na balkon. Notri je bil sveže iztisnjen pomarančni sok, sadni jogurt, magdalenice in sendvič s šunko in sirom v rustikalni štručki. Po zajtrku sva šli na metro in v stari del mesta prispeli že pred 10to. Na glavnem trgu Praça do Comércio je bilo polno kolesarjev (imeli so nek dogodek). Na hitro sva šli pogledat Cais das Colunas – dva stebra ki sta bila sedaj na suhem, pozneje ko je prišla plima pa sta bila v vodi. Najprej sva se odločili obiskati muzej Lisboa Story Centre, da bi izvedeli kaj več o mestu in ker sva ga imeli s kartico ravno zastonj. Bili sva prezgodni, ni še bilo odprto, tako da sva si še malo ogledovali trg. V muzeju sva bili prvi, dobili sva slušalke ki so naju vodile po razstavi in med drugim sva izvedeli nekaj več o potresu in tsunamiju v Lizboni leta 1755. Lizbona, mesto na 7 hribih…zgleda bo spet treba v breg :). 

Elevador de Santa Justa

Nato sva si želeli ogledati obok Arco Triunfal da Rua Augusta, ampak so imeli zaprto, čeprav je pisalo da imajo vsak dan odprto od 9h zjutraj naprej. Po ulici Rua Augusta sva se sprehodili do dvigala Elevador de Santa Justa. Visok je 45m, zgradili so ga leta 1902, v tistem času pa je bil poganjan na paro. Prideva do tja, in se vrsta vije čez celo dvorišče…zelo počasi smo se pomikali naprej in čakali sva celo uro. Ko sva končno prišli na vrh, je bil razgled na mesto zelo lep. Videli sva trg Praça do Rossio in ruševine cerkve Carmo Convent. Dvigalo je del javnega prevoza, tako da se z njim pelješ če se ti ne da hoditi v breg. Z vrha dvigala vodi pot po zraku čez ulico in te pripelje direktno pred vhod cerkve.

Hard Rock Cafe

Od tu sva se potem po ulici spustili do trga Rossio, šli mimo vodnjakov in naprej do trga Praça dos Restauradores, kjer stoji tudi teater znotraj katerega rastejo drevesa. Na trgu se nahaja Hard Rock Cafe Lisboa in sva šli malo noter. Pred vrati stoji en uslužbenec in naju vpraša če bova pili, jedli ali samo gledali. Sva rekli da bi samo gledali. Bil je zelo prijazen in nama pokazal kje je kaj. Prideva do stopnic in naju tam čaka en drug uslužbenec/natakar in naju vpraša isto…nič nama niso težili, tako da sva malo pogledali in slikali. Videli sva majico od Shakire, posebno sporočilo od Eltona Johna, usnjeno jakno od Justina Timberlake-a, najrazličnejša glasbila od najrazličnejših rockerjev in celo nagrado MTV VMA Moonman-a. Na poti nazaj v center mesta sva šli tudi mimo tramvaja/dvigala Elevador da Gloria ki vozi v hrib.

Praca do Comercio

Vrnili sva se do oboka Arco Triunfal, ki je bil sedaj odprt in šli gor. Del poti se pelješ z dvigalom, potem pa moraš še malo po stopnicah. Stopnišče je bilo grozno ozko, tako da si spodaj pritisnil na gumb (da si oznanil da čakaš) in ko se ti prižge zelena luč greš lahko gor (če gori rdeča, pomeni da gre ravno nekdo po stopnicah dol). Z vrha se vidi daleč naokoli. 

Castelo de Sao Jorge

Ta dan sva želeli še na grad Castelo De São Jorge, ampak ker je na vrhu hriba sva želeli gor s tramvajem. Malo sva se vozili s tramvajem 15E, ker sva hotele najti 28ko (original starinski tramvaj ki vozi na grad), ampak je nisva našli. Tako sva se odločili iti na grad kar peš, v breg po 1000 stopnicah…ampak nisva poznali poti. Tako sva hodili gor 100 let, se vmes zmotili in morali spet dol…in gor. Malo pred vrhom sva srečali tramvaj, ampak sedaj sva bili tako ali tako že blizu. Na vrhu sva najprej malo počili in pomalicali na grajskem dvorišču. Nato sva si ogledali park, malo hodili po obzidju, srečevali pave v parku itd. 

Katedrala in tramvaj

Z gradu sva se spustili na drugo strani griča, do katedrale Sé de Lisboa…kjer mimo pelje tramvaj št. 28 in sva šli gor. Jej! Čisto je bilo polno in bili smo nabasani kot sardine. Vmes smo šli v tak breg in po takih ovinkih, kot najhujši del poti čez prelaz Ljubelj. Metalo nas je naokoli in držali sva se za štango/ročaj na stropu, roke sva imeli čisto potne in komaj sva se še držali…ampak sva vztrajali, če ne bi kar poleteli skozi okno. Pri strani je stala še ena punčka, ki se ni imela nikjer za prijeti, tako da se je naslanjala na Evo. Končno smo prišli do naslednje postaje in šli sva dol ker sva ravno videli postajo za metro. 

Gondola in Vasco da Gama stolp&most 

Nazadnje sva se z metrojem odpeljali še do postaje Oriente, do Vasco da Gama shopping centra, ki je gromozanski. 

Ko se sprehodiš skozi nakupovalni center, prideš na drugi strani ven na Parque das Nações (park narodov), kjer lahko ob poti do reke vidiš vse zastave sveta. Ob reki Tejo vozi gondola Telecabine Lisboa, tako da sva se z njo peljali v eno smer. Od tu sva videli most Vasco da Gama, ki je najdaljši most v Evropi (17,2 km) in stolp Vasco da Gama (najvišja zgradba v Lizboni). Za konec dneva sva si ob reki še privoščili sladoled (za 1€).
Na poti v hostel, sva na podzemni postaji odkrili še posebno napravo, kjer se lahko slikaš in si sliko pošlješ na mail…nastala je naslednja slika:

Na podzemni

Portugalska pustolovščina - 4.dan: Lizbona, prihajavaaa!!!

Letališče

Najin čas v Portu se je iztekel, Lizbona prihajava! Moram reči, da sta 2 dneva čisto dovolj, da si ogledaš to ljubko mesto. Z metrojem sva se odpeljali do letališča in Evo so SPET testirali za droge. Sva ugotavljali zakaj bi lahko bila sumljiva in prišli do zaključka, da je gotovo živo moder balzam za lase, ki ga je imela v vrečki med tekočinami. Letališče je bilo veliko, veliko je bilo tudi trgovin – med njimi tudi trgovina ''krava'' (ALE-HOP, pred trgovino vedno stoji plastična krava v naravni velikosti). Tokrat smo leteli samo 35 minut, na krovu pa so nam stregli 3 privlačni stevardi. Po prihodu na veliko letališče v Lizboni sva spotoma na informacijah pobrali še Lisboa card, potem pa proti metroju. Imeli so 8 mašin za karte, ampak nobena ni delala, tako da smo čakali v dolgi vrsti, da smo karte kupili pri okenčku. Na srečo sva prišli k prijazni uslužbenki, ki nama je vse lepo zrihtala (saj sva imeli posebne zahteve za karte, ker sva se hoteli še malo voziti s trajektom). Ko sva končno dobili karte, naju je čakala nova ovira – stopnice. V primerjavi s Portom, kjer so ves čas imeli tekoče stopnice, si moral tukaj kar lepo peš. Saj ne da nisva zmožni, samo s kovčki je malo zoprno. Prav tako se pozna da smo bolj na jugu, saj tu ni bilo prav nič mrzlo.

Najina soba

Končno prideva do hostla My House Lisbon, po tem ko sva kovčke vlekli po kockah na cesti, ampak ne veva kako priti noter. Zvonec nekaj piska in ko pozvoniva nama nihče ne odpre. Končno se odločiva da jih pokličeva po telefonu, in nama odklenejo. Da prideva do vhoda, morava 3 nadstropja po zavitem stopnišču. To ni navaden hostel, ampak cela stanovanjska hiša/blok in potem je eno stanovanje predelano v hostel. Ko zadihani prideva do vrha, nama Regina takoj ponudi vsaki en kozarec vode, izpolniva papirje in obkljukava ali hočeva za zajtrk mleko ali sok. Stanovanje je zelo lepo, kuhinja je urejena in z vso potrebno opremo: pečica (picaaa!!!), mikrovalovka, toaster, štedilnik, krožniki, pribor, sklede…v glavnem vse kar hočeš. Vse je čisto – v primerjavi s tistim kar smo doživele v Londonu (skodelice za čaj smo drgnile 10 min preden smo upale piti iz njih). 

Večerja

Bili sta 2 kopalnici, ena velika in ena majhna, obe pa sta bili opremljeni z WCjem, bidejem, tušem, umivalnikom, fenom, ravnalcem za lase in cool ogledalom okoli katerega se svetijo lučke (kot v gledališču). Poleg tega so bili noter še suuuper mehki tepihi. Poleg tega smo imeli tudi majhen balkonček in lestev, ki je vodila na streho. Eva je splezala na vrh in rekla da ni nič posebnega.

Das Sound Machine

Tako. Stvari sva odložili, sedaj pa je čas da greva v trgovino po hrano! V sobi sva imeli tudi hladilnik in zmrzovalnik, tako da sva lahko brez skrbi nabavili malo več. Ker sva bili sestradani, sva kar metali v voziček. In kuhinjo imava! Špinačni tortelini (mljask bodo dobri), pica (o njej sanjava že cel teden), Coca Cola (mehurčki so nama v tej vročini tudi tako pasali), itd. …sva že sanjali kako bova kaj od tega skuhali takoj ko prideva v hostel in stojiva pri blagajni…in zagledava kot eno vitrino, ki je izgledala kot hladilnik. Pa ni bil hladilnik, saj je bilo notri peklensko vroče…in polno pečenih piščancev (ki so se nama tudi kazali še iz Porta, ker jih je naš sosed pekel ves čas) in že kuhanega riža. Cela večerja za 2,50€? Yes, please!!! Nakupili sva več kot sva lahko tisti večer pojedli oz. popili, tako da sva se še par dni zatem mastili. Nasproti postelje sva imeli tudi veliko plazma TV, kjer sva zvečer gledali The Tonight Show Starring Jimmy Fallon (s portugalskimi podsnapisi) in Food Network (sedaj ko sva bili siti, da nama niso delali preveč skomin). Poleg tega je bila na mizi tudi neka čudna vesoljska naprava, za katero nisva vedeli kaj je. Poimenovali sva jo ''Das Sound Machine'', ker sva mislili da je zvočnik…ampak se je izkazalo da je ventilator. Nasploh je bila najina soba zelo lepa in moderna, pa še postelja je bila bolj široka. 

Portugalska pustolovščina - 3.dan: Primark is better than wine

Teleferico de Gaia

Končno lepo vreme!!! Z metrojem sva se peljali čez Luizov most, potem pa se po bregu spustili do reke. Na tej strani reke so znani po vinskem portu (wine port), vzdolž obale je bilo tudi polno bark in stojnic. Od tu sva se z gondolo Teleférico de Gaia odpeljali spet na vrh hriba (da nama ni bilo treba v breg) in videli mesto še iz te perspektive. Razgled ta dan je bil zaradi lepega vremena še toliko lepši. Dobili sva tudi kupon za zastonj degustacijo ENEGA vina. WOW. 

Na plaži

Spet sva se sprehodili čez most Ponte Luiz I, tokrat čez zgornji nivo, šli čez hrib malo v trgovinice, potem pa z avtobusom 500 na plažo Praia De Matosinhos (da vidiva če se danes kdo kopa). Ta dvonadstropni avtobus se vozi po takih ozkih ulicah, po takih bregovih…ima postajo sredi brega…v glavnem se mora res znati obračati. Če bi v tem mestu delal izpit za avto, bi se fino naučil speljevati z ročno. Na plaži sva si naredili piknik, potem pa šli malo hoditi po vodi…ki je bila bolj mrzla kot poleti v Bohinjskem jezeru. Spet je bilo polno surf-erjev in skupina (15) pogumnih Nemcev, ki so se šli metat v valove. Na plaži je bil tudi tuš, fontana za pitje in še poseben tuš za umivanje nog. Še enkrat sva se oglasili pri svetilnikih Farolins da Barra do Douro in Farol de Felgueiras (kjer je tudi v lepem vremenu metalo valove čez pomol) in se sprehodili skozi palmored (drevored iz palm). 

Palme

Ker nisva imele več kaj drugega početi, sva se z metrojem odpeljali do gromozanskega nakupovalnega centra Norteshopping, kjer sva šli na kosilo in v Primark!!! Ampak nisva smeli preveč nakupiti, ker sva imeli kovčke tako ali tako že čisto polne.

Portugalska pustolovščina - 2.dan: V Portu 'ma d'ž ta mlade

Mestna hiša in skulptura

Pa da vidiva kaj se dogaja v Portu. Zjutraj je lepo sijalo sonce (nisva vzeli sabo dežnikov), tako da sva se z metrojem odpeljali do postaje Trindade, od tu pa po lepo tlakovani ulici peš naprej do Avenide Dos Aliados. Šli sva mimo mestne hiše pred katero stoji Monumento a Garrett, do vodnjaka v katerem stoji skulptura iz plastenk. Kmalu za tem se je nebo stemnilo in začel je padati dež. Najprej sva mislili da bo samo kakšna ploha, ampak temu ni bilo tako. Na srečo sva takoj našli prodajalca spominkov, ki je prodajal dežnike po 3€ (proti koncu dneva sta se nama že malo strgala, ampak sta dobro opravila svoje delo). Čez cel dan je malo padal dež, potem je spet nehalo, potem spet začelo…sonce se je zares pokazalo šele okoli 16h.

Tako sva se opremili z dežniki in kmalu spoznali da je mesto en sam hrib. Povsod naokoli se vozijo rikše, tako da če se ti ne da hoditi, najameš to. 

Ulice in v daljavi Torre Dos Clerigos

Sprehodili sva se na vrh enega griča do cerkve svetega Ildefonsa, potem pa spet dol in v drugi grič do cerkve Igreja Dos Congregados. Vmes se je spet ulil dež in sva se zatekli v trgovino Tiger, kjer sva med drugim kupile bombone. Sprehodili sva se po ulicah, do cerkve Igreja do Carmo, od tu pa nazaj do stolpa Torre Dos Clérigos, ki predstavlja najvišjo točko v mestu. Ko sva se začeli vzpenjati na stolp (po 240 stopnicah) je sijalo sonce, z vrha je bil tudi prelep razgled na celotno mesto. Kar naenkrat pa se je ulilo kot iz škafa, strehe ni, ljudje pa so bili nabasani okoli in okoli stolpa, tako da se nisi mogel nikamor skriti. Na srečo se nama je uspelo hitro skriti pred dežjem, eni ženski pa je med vsem tem še spodrsnilo in je padla na rit. Na poti iz stolpa sva ravno še ujeli ''pritrkovanje'' ob 12h – šli sva mimo zvončkov in videli kako igrajo.

McDonalds

Ko sva se sprehajali po ulicah, sva v izložbah opazili večinoma poročne obleke in oblačila za krst (izgleda da je to tu velik biznis), glede frizur pa sva opazili da je tu moderno da majo moški IN ženske tako močno nagelirane lase, da izgledajo mastni in so kar trdi. Bil je čas kosila, ravno sva šli mimo McDonaldsa in ker nisva videli nobene druge primerne restavracije, sva vstopili. Moram reči da je bil to najlepši McDonalds ki sem ga videla v svojem življenju, saj so bili vse naokoli vitraži in kristalni lestenci. Imeli so eno od tistih for, ko na posebnih mašinah pri vhodu izbereš kaj bi jedel, ven ti pride račun, ga neseš na blagajno da plačaš, potem pa čakaš da se na ekranu pokaže tvoja številka in greš iskat svoje naročilo. Piščančja tortilja je bila polnozrnata in samo 1,50€, dobil pa si lahko tudi 2 jabolčni piti za samo 1€ (oujea!) – tako da je to postala ena glavnih jedi na najinem popotovanju, saj je bilo dobro in poceni (vmes sva si zraven privoščili še kakšen pomfri, ribje palčke, chicken bites ali Coca Colo).

Barvaste hiše

Sprehajali sva se naprej po ulicah, do razgledne točke, potem pa po stopnicah do tržnice in končno do reke Rio Douro in pristanišča Cais Da Ribeira. Od tu so ponujali izlete z ladjico (6 mostov Porta), prodajali plutovinaste torbice/denarnice/klobuke (teh sva po celi Portugalski veliko videli), veliko je bilo tudi kavarn in malih trgovinic. Ob reki je polno ozkih, barvitih hiš, ki so prava paša za oči. Že od daleč se je lepo videl most Ponte Luiz I, ki je sestavljen iz dveh nivojev: pešci lahko hodijo kjerkoli, spodaj se vozijo samo avtomobili, zgoraj pa samo metro. Sprehodili sva se po spodnjem nivoju, potem pa sva ugotavljali kako bi prišli do vrha…po takem bregu da te kar na rit vrže. Na srečo so po poti postojanke, kjer greš lahko na vino. Z vrha se lepo vidi mesto, na tem bregu reke pa od tu pa vozi gondola Teleférico de Gaia. 

Ponte Luiz I

Z metrojem sva se čez most odpeljali nazaj v center mesta, šli spet malo v breg in si ogledali Sé Catedral Do Porto. Prekrasna katedrala nudi pogled na mesto še iz druge perspektive. Vse naokoli katedrale, pa  tudi po mestu in na metroju sva ves čas videvale ljudi oblečene v posebne črne ''uniforme'', najbolj pa so naju pritegnile ''deke'', ki so jih imeli ogrnjene čez ramena. Le te so v vetru plapolale in izgledali so kot čarovniki iz Harry Potterja (v ozadje dodaj še starinsko katedralo…). Od tu dalje sva se sprehodili do avtobusne postaje in šli na avtobus št. 500, ki vozi do plaže. Avtobus je bil dvonadstropen, tako da sva šli seveda takoj na vrh, kjer je bilo skoraj prazno, in gledale kje se vozimo. Gor je bil tudi wifi!!! 

Pazi na val!!!

Prvič sva izstopili na postaji Senhora da Luz, šli mimo utrdbe Forte de São João do svetilnikov Farolins da Barra do Douro in Farol de Felgueiras. Na tem mestu se tudi reka Rio Douro izliva v Atlantski ocean. Ocean je bil razburkan, seveda se ni nihče kopal in velikanske valove je nosilo čez pomol. Sprehodili sva se po pomolu do svetilnika Farolins da Barra do Douro (daljši), pred katerim je bila postavljena tabla: ''DANGER! Wave splash zone!''. Tako da ja…pri nas imamo table ''pazi na srne na cesti'', tu pa ''pazi da te val ne vrže s pomola''. Pomol je zelo strateško oblikovan, v več nivojih in prekatih, tako da je bilo samo eno mesto kjer bi te res lahko odneslo. Ko sva prišli do tja, sva počakali da se nama je zdelo varno, potem pa sva hitro stekli po najbolj zunanjem robu do konca. 

Svetilnika

Od pomolov naprej sva se z avtobusom peljali do plaže Praia De Matosinhos, kjer so bili edini v vodi surf-erji. Nazaj sva del poti prehodili peš, mimo utrdbe Forte de São Francisco Xavier, potem pa šli še ene 2x gor in dol iz avtobusa. Na koncu pa še v trgovino po hrano in nazaj v hostel. 

Portugalska pustolovščina - 1.dan: Vse poti vodijo v Porto

Vozni red

Tokrat sva se z Evo odločili raziskati Portugalsko. Vse skupaj se je začelo 3.45 v Ljubljani, od koder sva se z GoOpti-jem odpeljali do Bologne, od tu pa sva imeli let do Porta. Čas odhoda ni bil ravno sanjski, saj sva zaradi zgodnjega prihoda večji del dneva (7ur) preživeli na letališču. Ko je bil končno čas, da se vkrcava na letalo, so najprej Evo pregledali za droge (z nekakšnim lističem  so ji premazali roke, žepe, telefon itd.), potem pa je bilo še tako polno letalo, da sva morali dati svojo ročno prtljago spodaj v trup letala. Geniji so začeli prtljago preusmerjati že takoj na začetku vrste (dajati listke na naše kovčke), tisti v vrsti za nami pa so jo lepo nesli na letalo. Svoje predrage kovčke sva tako morali pustiti kar sredi piste, kjer jo je potem pobral ''uslužbenec''. Nekaj ljudi pred nama je hotelo svojo ''označeno'' prtljago kar nesti na letalo, ampak jih je stevard okregal, vzel kovčke in jih nesel dol. Sedeli sva v zadnji vrsti, ljudje hodijo gor s kovčki…in potem dva nista šla v prostor nad našimi glavami, tako da jih je stevardesa zabasala za najina sedeža. Bravo. Bi lahko svojega dala tja.

Letališče

Zraven naju je sedel še nek Italijan, ki je imel pred sabo ves čas odprto knjigo, ki pa je ni nič bral, saj je raje gledal skozi okno. Med potniki je bila tudi neka družina: mami Italijanka, oče Kitajc in mali otrok, star cca. 3 leta. Tako neumno so bili posedeni, da niso sedeli skupaj – no vsi trije sedeži so bili na prehodu, dva nasproti in eden zadaj. Starša sta se usedla eden nasproti drugega, ta mau pa je sedel sam, zadaj, poleg para iz VB. Ko je tako Anglež ponudil mamici da se lahko presedeta, da bo ona zraven otroka, je rekla ''ne''. Ta mau ga je sral celo vožnjo, jedel Tic Tac-e, nagajal vsem naokoli (še najbolj pa Angležu, ki se je sedaj moral ves čas igrati z njim), se drl, hodil po stolih in nobenega ni brigalo. Vmes je mamica pritisnila gumb na stropu za klicanje stevardes. Stevardesa pride in vpraša kako lahko pomaga, mamica pa ji reče če lahko ona okrega otroka naj da mir, saj bo njo gotovo bolj ubogal (ker je ne pozna). 

Otroški meni

Midve sva bili po celodnevnem čakanju na letališču zelo lačni, malico sva že vso pojedli, tako da sva naročili otroški meni (6 mini mini piščančkov in malo pomfrija za 5€). Ni bilo nwm kaj, ampak nekaj pa je bilo.

Metro

Po pristanku je vse gladko potekalo, brez težav sva našli svoje kovčke in metro. Karte sva kupili že prej po spletu (72 ur sva se lahko vozili z vsemi prevoznimi sredstvi), tako da nama sedaj ni bilo treba čakati v dolgih vrstah pred avtomati. Podzemna železnica je bila lepo urejena, vlaki so novi in ta dan polni navijačev. Linija naju je pripeljala direktno do najinega prenočišča, ''gostišča'' Casa de Hóspedes das Peiras. Malo je že rosil dež, prideva do vrat in pozvoniva. Sprejela sta naju Arabella in njen mož, ki je edini znal malo angleško. V sobi sva samo odložili kovčke, potem pa sva še hitro tekli v bližnjo trgovino po hrano in pijačo. Stvar je bila taka, da si moral vedno ko si šel ven, dati ključ nazaj Arabelli, ob prihodu pa pozvoniti da ti je odprla glavna vrata in dala tvoj ključ nazaj (tako da sta gotovo mislila kaj sva morali samo za tako malo ven). 

Pogled skozi okno

Dež je že prej rosil, sedaj pa je lilo kot iz škafa. Na srečo sva imeli dežnike. Tako hodiva po ulici, nakar kar naenkrat ena babica skoči izpod podhoda, me zagrabi pod roko…sem se ustrašila kaj je, je pa samo hotela da jo pod mojim dežnikom peljem par hiš naprej, da je suha prišla do doma. Vmes mi je ves čas govorila nekaj po portugalsko, ampak je seveda nisem razumela. V trgovini sva nabrali najrazličnejše dobrote iz vitrine (same slaščice), jogurte in sok…v zamrzovalniku pa sva gledale zmrznjene pice in sanjale o tem kako bi kakšno spekli, če bi imeli v sobi pečico. Na poti nazaj dež ni več padal in tako sva na hitro pogledali kaj se kaj nahaja na ''najini ulici''. Točno nasproti je bil kafič, točno zraven je bila trgovina za male živali (v izložbi so bili prisrčni hrčki in morski prašički), malo naprej pa so pekli piščance.

Haremska postelja

Po vrnitvi v ''najini hišo'' sva kar nekaj časa ugotavljali kako se odklenejo vrata (ker so kljuke čisto drugačne) in kako se potegne WC (kot bi odpiral trezor hahaha). Najina soba je imela kratko, ozko posteljo (široka 140cm za obe), ki je po videzu spominjala na posteljo iz kakšnega turškega harema, 1 rjuho, 1 tanko odejo in 1 deko za pokriti, blazina pa je bila v oblačilu ki je bilo odprto na obeh straneh (in ti je ves čas padal ven). Nasproti haremske postelje je bilo tudi veliko ogledalo. Ponoči je bilo kar hladno, midve pa sva morali biti pokrite z (eno) isto rjuho. Imeli sva tudi svojo kopalnico, ki je bila od preostale sobe ločena samo s kratko steno. 

Portugalske slaščice

Tako sva planili na slastne dobrote...ki sva jih uživali tudi še naslednji dan.