2. dan: Le due torri

Hostel We_Bologna

Naslednje jutro smo si najprej privoščile zajtrk v hostlu. Polnozrnat kruh, cca. 8 različnih vrst marmelad, med, čokoladni namaz, namazi iz oliv in artičok...in pravi italijanski espresso (smo morale pogruntati kako se upravlja z mašino hehehe). Po zajtrku smo se s 30ko odpeljale v mesto. avtobus je ustavil točno pred Sephoro, tako da seveda nismo mogle kar mimo. Naj še povem, da je cela Bologna pokrita z arkadami (oboki), tako da lahko mirno hodiš po ulicah (pod streho) če pada dež, ali pa če pripeka sonce. Bolonjski srednjeveški tekst pravi: ''No building shall be built without arcades'', tako da ima Bologna najdaljšo razdaljo arkad na svetu. se je čutila velika razlika med Padovo, kjer smo hodile po soncu in Bologno, kjer smo se sprehajale lepo po senci. Ves čas našega izleta je bilo okoli 34 stopinj…tako da nam je bilo kar fino vroče. 

Piazza Maggiore

Najprej smo prišle do Piazze Maggiore, kjer med drugim stoji Basilica di San Petronio, na trgu pa je vse pripravljeno za kino pod zvezdami. Naša prva postaja ta dan je bil stolp Asinelli, do katerega smo se sprehodile po ulici Via Rizzoli. 

(Poševna) stolpa

Stolp Asinelli je najvišji poševni stolp v Italiji, nagnjen samo 4 stopinje manj kot poševni stolp v Pisi. Zgrajen je bil med 1109 - 1119, visok je 97,20 m, do vrha pa se pride po 498 stopnicah. V istem obdobju je bil zgrajen tudi sosednji stolp, stolp Garisenda, visok 47 m, in še nekoliko bolj nagnjen od stolpa Asinelli. V 12. stoletju je bilo v Bologni okoli 100 takih stolpov, vendar jih danes zaradi vojn in požarov stoji le še 20. 

Dolga pot do vrha

Mamo smo pustile spodaj na cappuccinu (ker jo bolijo kolena), me pa smo v stolp vstopile skozi zelo ozka vrata in se po ozkem stopnišču začele vzpenjati navzgor. Vstopnina stane 3€, prodajalec kart pa je en zelo okrogel gospod, ki sedi v zelo majhni kabini ob vznožju stolpa. Jaz že ne bi mogla cala dneve preživeti v tisti majhni temačni luknji, že po teh parih stopnicah sem bila čisto klavstrofobična. Na srečo se je stopnišče kmalu odprlo in potekalo od stene do stene stolpa. Me smo šle gor, ljudje pa so tudi že hodili dol. Stopnice so tako ozke, da se dva človeka na njih ne moreta srečati, tako da moraš priti do kota, se tam ustaviti in spustiti ljudi mimo. Na srečo je na vsake toliko časa kakšna večja ploščad da lahko malo počiješ. Do vrha smo prišle v cca. 25 minutah, in moram reči, da je bila mučna pot vredna razgleda. 

Razgled

Po vrnitvi dol smo se na spodnjem trgu usedle v bar, kjer BTW ena Coca-Cola stane 4€. Preostanek popoldneva smo potem preživele na ulicah Via Rizzoli, Via Ugo Bassi in Via dell'Independenza, ki so glavne nakupovalne ulice v mestu. Razprodaje so se že začele, tako da je bilo veliko znižanega. Jeeeeej!!! Na kosilo smo šle pa nekam kamor si nikoli nisem mislila da bo naša mama vstopila - v McDonalds!!! Res je, da je jedla tunino solato, kar ni ravno Nr. 1 jed v McDonaldsu, ampak smo plačale veliko manj, kot če bi se usedle v kakšno gostilno. Mami in mama sta malo prej omagali, tako da sva z Evo še letali po trgovinah, onidve pa sta se končno usedli na en pir. Pa so bile spet komplikacije, ker se italijanske natakarice obračajo tako počasi...pa še prvič ko jima je prinesla je vse polila. 

Giardini Margherita

Za zaključek dneva smo se z avtobusom odpeljale še v vrtove Giardini Margherita, največji park v mestu, ki ga je dal kralj Umberto I. zgraditi za svojo ženo. V parku se nahaja umetno jezero, v katerem je polno želvic, nekaj barov, otroška igrišča…ljudje so ležali v travi, tako da smo ulegle še me. Najbolj se bomo iz parka zagotovo zapomnile avtomatični WC. V režo si dal 50 centov, vrata so se ti odprla (debela železna, kot npr. v dvigalu)…stopiš noter in vrata se z vso silo zaprejo za tabo. Tema. In potem so se končno prižgale luči. Če hočeš ven, moraš pritisniti poseben gumb da se ti odprejo vrata, ampak ga lahko pritisneš samo 1x, in v WCju si lahko največ 15min. Če ne pa ne vem kaj se zgodi. V glavnem ko greš ven, se WC za teboj sam očisti, tako da začne teči voda iz stropa – smo slišale kako je tekla voda po tem ko smo izstopile, pa še ko je šla naslednja noter, so bile vse stene mokre.

V daljavi je že grmelo, tako da smo se raje odpravile proti hostlu, da nas ne bi ujel dež. Pred parkom smo našle še en supermarket, kjer smo si kupile večerjo (solate, žemlje, jogurte, sadje). Ko smo izstopile iz trgovine, je zunaj že rosil dež, ampak nič hudega – avtobus smo lahko počakale pod streho (zaradi prej omenjenih arkad po celem mestu). Dežnikov seveda nismo imele, tako da smo imele veliko srečo – takoj po prihodu v našo sobo se je zunaj ulilo kot iz škafa.