Izlet v Innsbruck

1. dan

Vsako leto punce mečemo kovance za 2€ v šparovček, in ko se dovolj nabere, gremo na izlet. V ponedeljek zjutraj smo se tako mami, mama, moja sestra Eva in jaz ob 5h zjutraj odpeljale iz Kranja proti Innsbrucku. Na krajšem postanku, malo pred Salzburgom, smo si privoščile cappuccino, jabolčni štrudelj in jagodno torto (poleg katere smo zraven dobile še zastonj nakupovalno vrečko v obliki jagode). Do Salzburga smo se peljale že skozi 19 tunelov, nato pa kmalu prestopile avstrijsko-nemško mejo. Pot smo nadaljevale mimo jezera Chiemsee (po katerem smo se par let nazaj tudi vozile z ladjico, po otokih), spet prestopile nemško-avstrijsko mejo in zavile proti Innsbrucku, kjer se cesta vije tik ob reki Inn.

Swarovski Kristallwelten

Malo pred Innsbruckom smo zavile proti Wattensu, kjer smo si želele na hitro ogledati svet kristalov (Swarovski Kristallwelten), ampak smo bile zelo grdo pregnane stran, ker je bilo zaprto. Nič ne piše da je prehod prepovedan, vse na odprtem, stopimo s ceste v park in se varnostnik dere na nas ''Verlassen!!!''. To nam ni pokvarilo dobre volje, še cel izlet smo se smejale in kovale načrte, kaj bi mu morale reči nazaj (če bi se znale bolje kregati po nemško). Ko smo pozneje videle trgovino z lasuljami, smo celo hecale, da bi se zamaskirale in šle nazaj J.

skakalnica Bergisel

Okoli pol 11h (po petih urah in pol vožnje), smo prispele pod olimpijsko smučarsko skakalnico Bergisel na obrobju Innsbrucka. Z vlakcem smo se peljale v hrib, nato pa naprej še z dvigalom do razgledne ploščadi. Z Evo sva imeli več kot pol cenejši karti, ker naju je blagajničar obravnaval kot otroka. Na vrhu je zelo pihal veter, zato smo imele kar nekaj problemov, ko smo želele s samosprožilcem narediti skupinsko fotografijo – fotoaparat je skoraj odpihnilo iz police, tako da imamo kar nekaj smešnih fotografij, kako jaz tečem da bi ga ujela (ni nam padel na tla). Šle smo tudi do olimpijskih krogov nasproti skakalnice. Na parkirišču smo srečale cel avtobus Slovencev in voznik avtobusa nam je zaželel srečno pot.

Goldenes Dachl

Pot smo nadaljevale proti mestu, mimo glavne železniške postaje (kjer nas bi skoraj zbil tramvaj), do nakupovalnega centra Sillpark (od reki Sill), kjer smo pustile avto in nato nadaljevale peš proti centru mesta (cca. 600m hoje). Med potjo se je mimo nas peljal kombi z zasedbo ansambla Saša Avsenika (nastopali so v kongresnem centru). Na klopeh pred cerkvijo Hofkirche smo pojedle sendviče, nato pa nadaljevale do zlate strehe (Goldenes Dachl) v starem delu mesta. Goldenes Dachl je bila zgrajena v 15. Stoletju – sestavljena iz treh balkonov, streha obložena z 2657-imi pozlačenimi bakrenimi ploščicami. Narejena je bila za cesarja Maximiliana I., ki je tu sedel v razkošju in opazoval dogajanje na trgu. Na istem trgu stoji tudi mestni zvonik (Stadtturm) z razgledno ploščadjo, do katere vodi 148 stopnic. Seveda ni šlo brez obiska trgovin s spominki.

Nordkettenbahn

Kmalu smo prispele do tirolskega teatra (Landestheater Tirol) in cesarske palače (Hofburg). Nedaleč stran, pri kongresnem centru, se nahaja začetna postaja zobate železnice Nordkettenbahnen, s katero smo se odpeljale na 860 m.n.m. do končne postaje Hungerburg. Tu se nahaja razgledna ploščad, ki nudi prelep pogled na celotno mesto. Pot je mogoče nadaljevati naprej z žičnico, do Hafelekar na 2256 m.n.m. (pozimi odlično za smuko). 

FroYo

Odpeljale smo se nazaj v mesto in si privoščile frozen yogurt. Naša mama je bila malo zbegana nad izbiro posipov in tako izbrala borovnice in MAK…ko si jedel se ti je zdelo kot da je vmes pesek J.

Zatem smo se odpeljale do našega hotela nedaleč od centra mesta. Parkirale smo lahko zastonj zraven hotela, kar je bilo super. Mama je ugotovila, da je pozabila pižamo (spet, tako kot lansko leto). Po kratkem počitku smo neučakane šle v nakupovalni center Sillpark (oddaljen 5 min hoje) in okupirale Primark. Ker smo prišle šele 2 uri pred zaprtjem, seveda nismo imele dovolj časa da bi vse obhodile (in smo se morale vrniti še naslednji dan). Zvečer smo od utrujenosti samo popadale v postelje...

2. dan

Maria Theresien Straße

Naslednjega dne smo se najbolj veselile bogatega hotelskega zajtrka. Dokaj veliko izbire, samo mama se je pritoževala zakaj nimajo dimljenega lososa...in sedele smo obdane s potetoviranimi britanskimi rokerji… Spet smo morale malo v Primark, saj sva z Evo seveda imele še naročila od prijateljic doma – tako da sva prvi dan vse lepo poslikali, poslali slike in rekle ''obkroži kaj hočeš''. Ko sva prispeli domov pa je potekal raznos dobrin hehehe. Mami je kupila dvoje čevlje. Sprehodile smo se do glavne ulice – Maria Theresien Straße, kjer stoji tudi Anin stolp (Annasaule), v spomin na osvoboditev Tirolske. Na koncu ulice se nahaja slavolok (Triumphpforte), ki ga je cesarica Marija Terezija zgradila ob poroki svojega sina. Vmes smo si ogledale tudi trg Eduarda Wallnöferja (Eduard-Wallnöfer Platz), nekdaj največji vendar zanemarjen trg v centru mesta, danes obnovljen sodobni urbani javni prostor. Tu smo malo kofetkale in se sprehajale po trgovinah. Pred odhodom smo si privoščile še našo najljubšo – Backfisch-Baguette v restavraciji Nordsee. 

Eduard-Wallnöfer Platz

Kupile smo še štrudelj in različno pecivo za na pot in se okoli 4h popoldan odpravile proti domu. Glede na to kakšno vreme je bilo napovedano za te dni, smo imele veliko srečo, ves čas sončno brez dežja. Le malo na avtocesti zadnji dan. Na nemško-avstrijski meji smo se ustavile za kratek počitek in natočile bencin. Mama si je zaželela kavo…in z Evo sva jo nazadnje našli v McDonaldsu (zadnji kraj kjer bi iskal našo mamo). Ob 9h zvečer smo srečno prispele v domov, kjer nam je predragi bratranec Žiga pustil še pol pice…in sestradane smo planile nanjo.