1. dan
Vsako
leto punce mečemo kovance za 2€ v šparovček, in ko se dovolj nabere, gremo na
izlet. V ponedeljek zjutraj smo se tako mami, mama, moja sestra Eva in jaz ob
5h zjutraj odpeljale iz Kranja proti Innsbrucku. Na krajšem postanku, malo pred
Salzburgom, smo si privoščile cappuccino, jabolčni štrudelj in jagodno torto
(poleg katere smo zraven dobile še zastonj nakupovalno vrečko v obliki jagode).
Do Salzburga smo se peljale že skozi 19 tunelov, nato pa kmalu prestopile
avstrijsko-nemško mejo. Pot smo nadaljevale mimo jezera Chiemsee (po katerem
smo se par let nazaj tudi vozile z ladjico, po otokih), spet prestopile
nemško-avstrijsko mejo in zavile proti Innsbrucku, kjer se cesta vije tik ob
reki Inn.
 |
| Swarovski Kristallwelten |
Malo pred Innsbruckom smo zavile proti Wattensu, kjer smo si želele na
hitro ogledati svet kristalov (Swarovski
Kristallwelten), ampak smo bile zelo grdo pregnane stran, ker je
bilo zaprto. Nič ne piše da je prehod prepovedan, vse na odprtem, stopimo s
ceste v park in se varnostnik dere na nas ''Verlassen!!!''.
To nam ni pokvarilo dobre volje, še cel izlet smo se smejale in kovale načrte,
kaj bi mu morale reči nazaj (če bi se znale bolje kregati po nemško). Ko smo
pozneje videle trgovino z lasuljami, smo celo hecale, da bi se zamaskirale in šle
nazaj J.
 |
| skakalnica Bergisel |
Okoli pol 11h (po petih urah in pol vožnje), smo prispele pod olimpijsko smučarsko
skakalnico Bergisel na obrobju Innsbrucka. Z vlakcem smo se peljale v hrib,
nato pa naprej še z dvigalom do razgledne ploščadi. Z Evo sva imeli več kot pol
cenejši karti, ker naju je blagajničar obravnaval kot otroka. Na vrhu je zelo
pihal veter, zato smo imele kar nekaj problemov, ko smo želele s samosprožilcem
narediti skupinsko fotografijo – fotoaparat je skoraj odpihnilo iz police, tako
da imamo kar nekaj smešnih fotografij, kako jaz tečem da bi ga ujela (ni nam
padel na tla). Šle smo tudi do olimpijskih krogov nasproti skakalnice. Na
parkirišču smo srečale cel avtobus Slovencev in voznik avtobusa nam je zaželel
srečno pot.
 |
| Goldenes Dachl |
Pot smo nadaljevale proti mestu, mimo glavne
železniške postaje (kjer nas bi skoraj zbil tramvaj), do nakupovalnega centra
Sillpark (od reki Sill), kjer smo pustile avto in nato nadaljevale peš proti
centru mesta (cca. 600m hoje). Med potjo se je mimo nas peljal kombi z zasedbo
ansambla Saša Avsenika (nastopali so v kongresnem centru). Na klopeh pred
cerkvijo Hofkirche smo pojedle sendviče, nato pa nadaljevale
do zlate strehe (Goldenes Dachl) v starem delu mesta. Goldenes Dachl je bila
zgrajena v 15. Stoletju – sestavljena iz treh balkonov, streha obložena z 2657-imi
pozlačenimi bakrenimi ploščicami. Narejena je bila za cesarja Maximiliana I.,
ki je tu sedel v razkošju in opazoval dogajanje na trgu. Na istem trgu stoji
tudi mestni zvonik (Stadtturm) z razgledno ploščadjo, do katere vodi 148
stopnic. Seveda ni šlo brez obiska
trgovin s spominki.
 |
| Nordkettenbahn |
Kmalu smo
prispele do tirolskega teatra (Landestheater Tirol) in cesarske palače
(Hofburg). Nedaleč stran, pri kongresnem centru, se nahaja začetna postaja
zobate železnice Nordkettenbahnen, s katero smo se odpeljale na 860 m.n.m. do
končne postaje Hungerburg. Tu se nahaja razgledna ploščad, ki nudi prelep
pogled na celotno mesto. Pot je mogoče nadaljevati naprej z žičnico, do Hafelekar
na 2256 m.n.m. (pozimi odlično za smuko).
 |
| FroYo |
Odpeljale smo se nazaj v mesto in si
privoščile frozen yogurt. Naša mama je bila malo zbegana nad izbiro posipov in
tako izbrala borovnice in MAK…ko si jedel se ti je zdelo kot da je vmes pesek J.
Zatem
smo se odpeljale do našega hotela nedaleč od centra mesta. Parkirale
smo lahko zastonj zraven hotela, kar je bilo super. Mama
je ugotovila, da je pozabila pižamo (spet, tako kot lansko leto). Po kratkem počitku
smo neučakane šle v nakupovalni center Sillpark (oddaljen 5 min hoje) in
okupirale Primark. Ker smo prišle šele 2 uri pred zaprtjem, seveda nismo imele
dovolj časa da bi vse obhodile (in smo se morale vrniti še naslednji dan). Zvečer smo od utrujenosti samo popadale v postelje...
2. dan
 |
| Maria Theresien Straße |
Naslednjega dne smo se najbolj veselile bogatega hotelskega zajtrka. Dokaj veliko izbire, samo mama se je pritoževala zakaj nimajo dimljenega lososa...in sedele smo obdane s potetoviranimi britanskimi rokerji… Spet
smo morale malo v Primark, saj sva z Evo seveda imele še naročila od prijateljic
doma – tako da sva prvi dan vse lepo poslikali, poslali slike in rekle ''obkroži kaj hočeš''. Ko sva prispeli
domov pa je potekal raznos dobrin hehehe. Mami je kupila dvoje čevlje. Sprehodile smo se do glavne ulice – Maria Theresien Straße, kjer stoji tudi Anin stolp (Annasaule), v spomin na osvoboditev Tirolske. Na koncu ulice se nahaja slavolok (Triumphpforte), ki ga je cesarica Marija Terezija zgradila ob poroki svojega sina. Vmes smo si ogledale tudi trg Eduarda Wallnöferja (Eduard-Wallnöfer Platz), nekdaj največji vendar zanemarjen trg v centru mesta, danes obnovljen sodobni urbani javni prostor. Tu smo malo kofetkale in se sprehajale po trgovinah. Pred odhodom smo si privoščile še našo najljubšo – Backfisch-Baguette v restavraciji Nordsee.
 |
| Eduard-Wallnöfer Platz |
Kupile smo še štrudelj in različno pecivo za na pot in se okoli 4h popoldan odpravile proti domu. Glede na to kakšno vreme je bilo napovedano za te dni, smo imele veliko srečo, ves čas sončno brez dežja. Le malo na avtocesti zadnji dan. Na nemško-avstrijski meji smo se ustavile za kratek počitek in natočile bencin. Mama si je zaželela kavo…in z Evo sva jo nazadnje našli v McDonaldsu (zadnji kraj kjer bi iskal našo mamo). Ob 9h zvečer smo srečno prispele v domov, kjer nam je predragi bratranec Žiga pustil še pol pice…in sestradane smo planile nanjo.
